DOS 2012 sem vozil dobrih 14 ur dlje, kot sem načrtoval. Res je, da smo bili jaz in moja ekipa prvič na takšni preizkušnji, če ne bi bilo težav z prebavo, bi ta čas tudi izpolnili, v to sem 100% prepričan! Ampak na tako dolgi dirki je vedno na stotine če-jev, tako da nima pomena razglabljati o tem. Sicer pa sem že v prejšnjem blogu zapisal, kaj bo, če bom vozil še tretjo noč in ravno to se je tudi zgodilo. Konec koncev pa sem mogoče res preveč zahteven do samega sebe in bi moral biti zadovoljen že z tem kar sem dosegel, saj sem to sanjal od leta 2007. Resnica pa je tudi ta, da bi verjetno odstopil že pred vzponom na Sleme, ampak sem bil očitno res dobro pripravljen, da sem prenesel vse te krize in velik del dirke prevozil z praznim želodcem.

Pred časom je kolega zapisal, da ima vsak DOS svojo zgodbo in še kako prav je imel! Mi smo spisali svojo in za vedno nam bo ostala v spominu. Poizkušal vam bom jo opisat in približat, kolikor se je pač spomnim, tako da boste imeli vsaj približno predstavo dogajanja med dirko.

Štartali smo ob 20.28.30. kot 15. po vrsti, kar je bilo za nas dobro. Pred štartom je bilo nekaj pozitivne nervoze, nič kaj posebnega in že sem se pognal iz štartne rampe v centru Postojne. Zbralo se je res veliko navijačev, med drugimi so me prišli pozdravit tudi Aljoša Piccinini, Andreja Vlah, Boštjan Pečar, Damjan Sekuti, člana TanTeama Tanja Kavčič in Andrej Zaman. Tudi z Urško Andrejc, kot uradno govornico je bili fajn poklepetati tik pred štartom, saj se že dolgo nisva videla. Prvi kilometri so prijetni in dokaj lahki, vse do vasi Kubed, ko se začnejo sicer kratki, ampak noro strmi klanci. Potrebno se jih je lotit previdno, saj v nasprotnem primeru je lahko že tam začetek konca. Nato spust na obalo, kjer sem kar naenkrat ob cesti zagledal mojega bratranca Gregana in njegovo punco Ano, ki sta me bučno vspodbujala na skuterju vse do Bertokov! Sledil je vzpon čez Črni Kal in naprej proti drugi časovni postaji Branik. Nato smo šibali do Ajdovščine na Predmejo, kjer se je že pričelo daniti, od tam pa proti Idriji, kjer smo imeli prvi postanek. Tam nam je Sašo Kavčič pripravil pašto, narezek in palačinke, ter nas povrh še častil z kavico! Res iskrena hvala! Naj spomnim še na temperaturno razliko med Ajdovščino in Idrijo, kjer je bilo res mrzlo. Do tukaj mi je sicer šlo po načrtih, vendar že od štarta nekaj ni bilo vredu z prebavo in zelo me je skrbelo. Imel sem neko zaporo pred vhodom hrane v želodec in nikakor se ni sprostila. Hrano sem v želodec spravil le, če sem jo prej v ustih pošteno pregrizel in poplaknil z tekočino, pa še to mi je bila velika muka, plus tega sem imel v trikotniku hude bolečine, kot bi me nekdo bodel z nožem. Več kot polovico hrane sem ispljuval, skrival po žepih v dresu ali odvrgel v ovinku, da me ekipa ne bi zalotila. Pa vendar so to hitro opzili in  me opozorili, da tako ne bo šlo naprej. Nato je sledila etapa čez Vršič, ki sem se je najbolj veselil. Dogovor je bil, da si izberem en tempo in ga poizkušam do vrha držat na enakem nivoju, kar mi je tudi uspelo in imel sem 4. čas vzpona za pokal Jureta Robiča med vsemi udeleženci. Na vrhu nas je pričakalo precej navijačev in fotografov, vendar se nismo ustavljali. Samo oblekel sem vetrovko in sledil je spust proti Kranjski Gori, ki je precej nevaren, saj so v ovinkih položene granitne kocke. Šlo je na polno in ne samo jaz z biciklom, ampak tudi ekipa z kombijem in takratnim šoferjem Andrejem so ga žgali kot nori. Vedno ko sem se obrnil, so bili za mano. Prav neverjetno! Na časovni kontroli Slovenski Javornik sem srečal Sandija Bayerja, ki je pri spustu iz Vršiča padel in se poškodoval. Na žalost je moral odstopit. Prijateljsko mi je zaželel srečo, jaz pa njemu čim prejšnje okrevanje in že smo se odpravili naprej v etapo do Šoštanja, ki je bila zame zelo težka. Baterije so se praznile, vročina je pripekala in klancev ni zmanjkalo. Na vrhu Šenturske gore sem na hitro opravil pogovor za Koroški radijo, vendar je bil signal preslab, da bi se lahko normalno pogovarjal. Malo sem se osvežil, saj sem doživel mini vročinski šok in počasi nadaljeval proti Šoštanju. Nič nisem več spravil vase! Spomnil sem se, da mi je na vrhu Vršiča navijač ponudil ananas, ki mi je zelo teknil, zato sem si ga zaželel in člani v drugem spremljevalnem vozilu so mi ga seveda takoj pripeljali v Šoštanj. Zaskrbljen sem bil, čeprav mi je sadež pasal, je imel zanemarljivo energijsko vrednost in samo upal sem lahko, da se bom sploh privlekel čez Sleme. Tik pod vrhom me je dohitel David Rihtarič, z njim sva izmenjala par besed, prav tako z člani njegovega teama Domnom in Brankom, nato pa sva se oddaljila na varno razdaljo, da nas ne bi sodniki na vrhu kaznovali. Na vrhu sta nas pričakala tudi člana KK Ravne Lojz in Simon na biciklih, ki sta nas spremljala po mežiški dolini, v Črni sta nas pozdravila Kalči in njegova boljša polovica na motorju, v Dobji vasi pa Branco na skuterju. Posebej glasni so bili navijači na Prevaljah, Gortini in Radljah. V Dravogradu, kjer smo imeli načrtovan postanek pa se je zbralo toliko ljudi, da me je skoraj vrglo na hrbet! Družinski člani, prijatelji, kolegi, znanci, sodelavci res hvala vam za podporo v domačem kraju, veliko lažje je, ko vidiš, da te toliko ljudi podpira!!!

Postanek v Dravogradu je bil načrtovan 30 minut, toliko da se stuširamo, preoblečemo in najemo. “hvala staršem, Mariji in Mihanu, da so nam pripravili hrano in omogočili tuširanje ter krajši počitek” vendar vse se je postavilo na glavo. Jest zopet nisem mogel, postal sem zaspan in bolelo me je v predelu želodca. Sara me je zmasirala in pripravila moje mišice za nadaljne napore, vendar organizem mi tega ni dopuščal. Ko mi je Matej M. prinesel nek prašek in sem ga zaužil, pa sem končno lahko šel na potrebo, poleg tega pa sem tudi bruhal. Opravil sem še 15 minutni krepčilni spanec, se oblekel in nadaljeval popolnoma prazen, kot avto brez bencina. V želodcu mi je ostal samo prepečenec, ki mi ga je pripeljala teta Marija in par sliv, ki sem jih jedel med vožnjo po Dravski dolini. V Vuzenici sta me prišli pozdravit Jasmina in Staša, ter Janez in Angelca Mrak. V Radljah nam je Sarina družina dala še kamilični čaj in pecivo, od začetka do konca naselja pa nas je vzpodbual Robi na gorskem kolesu brez luči. Po Dravski dolini sem se vlekel kot megla, na časovni kontroli v Kamnici je bil Moko, ki nam je tudi ponudil pomoč, vendar ni nam preostalo drugega kot nadaljevati naprej in čakati kaj se bo zgodilo. Čez Goričko sem par krat zaspal na biciklu, tako da sta me Matej in Primož le z težavo držala pokonci. Malo je manjkalo, pa bi povozili srni, ki sta skočili pred nas, ena je celo padla po asfaltu, vendar smo se na srečo izzognili najhujšemu.

Na časovni kontroli v Moravskih toplicah, pa se je začelo novo poglavje te nore dirke. Vmes se je zdanilo. Juhica by Mata in Jani, masaža by Sara, intervju za DOS tv  in 15 minutni krepčilni spanec so mi dali novih moči! Sam sem se počutil močnega kot na štartu in rekel sem ekipi “gremo do cilja brez pavze” in mislil sem prekleto resno! Zopet sem lahko normalno jedel in baterije so se počasi spet polnile, tako da sem spet neizmerno užival. Tamperature so se dvignile skoraj do 30 stopinj celzija, vendar me ni kaj preveč motilo, le v klance brez sence je šlo malo težje. Malo pred Novim Mestom pa je pričelo deževati. Oblekel sem anorak in spregovoril par besed z Vilijem, ki nas je prišel pozdravit, nato pa direktno v nevihto in na vzpon Vahta. Na vrhu vzpona sem se še oblekel v dežna oblačila in se spustil proti Metliki. Iz balkonov v Črnomlju je odmevalo “dajmo Silvo” super je bilo za slišat, čeprav sploh ne vem kdo je navijal. Spomnim se še podpisa na časovni kontroli in tega, da me je na strm klanec prehitel kolesar iz Švice, potem pa tema oz. black out!!! Ničesar več se ne spomnim. Nekaj malega se mi je prikazalo v spomin po dirki, ko so mi člani teama razlagali kaj se je z mano in okrog mene dogajalo, drugače pa sem se počutil kot v sanjah, ko pred nekom bežiš in se trudiš, on pa te z lahkoto dohiteva in mu ne moreš uiti. Prav gotovo poznate ta občutek iz sanj.

Od 18.00 pa do o3.00 smo se premaknili za 80 kilometrov!!! Nikamor ni šlo. Vmes sem spal, se preoblačil, spet spal… vendar nikakor nisem prišel k sebi. Deževalo je v velikih količinah, nevihte in neurja niso in niso ponehala, hudourniška voda je drla po cestah, ohladilo se je na 3 stopinje celzija, jaz pa sem doživljal krizo ki je mejila na odstop in to 40 kilometrov pred ciljem! Na srečo smo bili dovolj hitri in smo imeli še rezerve približno 10 ur. Na pomoč so nam prišli Mateja, Bojan, Matej M. in Primožev bratranec, ki so me prišli čakat na cilj, vendar zaman. Ekipa je poizkušala prav vse, da me predrami. Andrej, Matej J., Grega in Mateja so tekli ob meni, da bi me le nekak spravili do cilja, izmenjavali so se, ko je enega zazeblo, ga je zamenjal drugi, Sara je prevzela vlogo navigatorke, med tem, ko je vodja teama Matej tekel ob meni vendar ni šlo. Nato pa so 7 kilometrov pred časovno postajo Nova vas, tik pred spustom obupali. Varnost in zdravje sta na prvem mestu, zato so me slekli, obrisali, zavili v alu folijo, ter položili v spalno vrečo. Spal sem 6 ur. Od 03.00 do 09.00. Vmes pa smo doživeli še pravi snežni metež in Primoža je že zaskrbelo kako bomo z kombijem vozili v takih razmerah po tistih klancih! Res hudičevo vreme. Vsa oblačila in čevlji so bili premočeni, nič kaj pametnega nisem imel več za oblečt, ko se nam nasmehne sreča! Kontaktiral nas je Peter Vesel, legenda gorskega kolesarjenja in nam ponudil pomoč v vseh oblikah! Ker je doma v bližini, je bil takoj pri nas in nam pripeljal zimska in dežna oblačila, ter navadna pedala. Sara me je spet pripravila za vožnjo, oblekel sem Petrova zimska oblačila, Greganove športne čevlje, smučarske rokavice, podkapo in gasa! Vse je šlo spet kot namazano in cilj je bil po 1 uri in 18 minutah naš! Direktor dirke Andrej Berginc je bil prevzet. Toliko kriz, borbe z vremenom, samim sabo, pa kljub temu nam je uspelo! Dejal je, da je prav zaradi tega DOS res nekaj posebnega.

Najprej najlepša hvala Pšeničnik Teamu: Matej Jurač, Grega Cehner, Sara Blaznik, Andrej Volšak, Matic Grubelnik, Primož Tandler, Jani Hercog in Matej Maher. Ta zmaga je prav toliko vaša kot moja! Hvala družini, prijateljem, kolegom, znancem, vsem našim navijačem in seveda sponzorjem, ki so nam bili v veliko pomoč!

DOS 2012 poklanjam mojemu prijatelju in velikemu športniku, žal mnogo prehitro in tragično preminulemu Damjanu Jamniku.

Koliko časa boš pa vozil to dirko? To je najbolj pogosto vprašanje, ki mi ga ljudje zastavljajo pred štartom, vendar odgovora ne vem niti jaz sam! Nato sledi: Pa vsaj približno mi povej, kako dolgo bo trajalo? Odgovor je: Časovni limit je 68 ur, to je tudi moj cilj, če sem bolj natančen, to je cilj celotne ekipe, ker na dirki smo vsi povezani v eno! Vsaka ura prej, pa bo pomenila toliko večji uspeh. Z ekipo imamo tudi svoj načrt in časovnico, katere se bomo poizkušali čim bolj dolgo držati. Dogovor je, da ta načrt zadržimo zase. Strmili bomo k temu, da bo čim manj postankov ter, da bomo ob redu in disciplini vse skupaj držali na enem poztitivnem nivoju, seveda z obilo pozitivne energije, ki je povezana z motivacijo. Vspodbuda je na tako dolgi dirki še kako pomembna in dobrodošla, zato bomo imeli na spremljevalnem vozilu tudi ozvočenje, preko katerega me bo ekipa vodila skozi vso dirko. Tisti član ekipe, ki bo v vlogi navigatorja, mi bo bral navodila iz potne knjige in spodbudne besede, ki mi jih boste lahko pošiljali med dirko preko sms sporočil na mojo tel. številko 041497140 in prek računalnika na našo FB stran Psenicnik Team na DOS Extreme. Iz zvočnikov bo donela tudi glasba.

Kar se spanja tiče, bo tega bolj malo, oziroma skoraj nič. Prvi dve noči imam plan prebedet, krepčilni spanec ali power sleep bomo opravili v primeru, da bom pričel spati že med vožnjo na biciklu, potem je zaradi varnosti bolje “odspati” 20 minut in prevarati možgane, dokler se telo še ne ohladi. V primeru tretje noči, pa bo spanec precej daljši in zna trajat tudi do nekaj ur. To pišem na podlagi poznavanja samega sebe in ne kar tako v tri dni. Spati bodo morali tudi člani ekipe, zato bomo si v spremljevalnem vozilu uredili ležišče, na katerem bodo počivali moji “angeli varuhi” po sistemu rotacije, glede na utrujenost. Počitek bomo kombinirali tudi v drugem spremljevalnem vozilu, ki pa bo imelo nalogo “kurirja” in bo nas zalagalo z stvarmi, ki jih bomo med dirko potrebovali. Imamo tudi določen načrt prehrane, ki pa se utegne spreminjat glede na situacijo. Na tako dolgi dirki lahko pričakujemo nepričakovano in vseskozi bo potrebno inprovizirat tako pri prehrani, kot pri opremi, oblačilih, celjenju ran pri fizičnih in psihičnih obremenitvah… Veliko bo odvisno od vremena in kako zahtevni bodo pogoji za dirkanje.

Dirka je letos za 50 km daljša kot lani, saj je organizator dodal vzpon na Predmejo, ki je bil zaradi plazu neprevozen, torej bo potrebno prevozit 1188,7 km, ki so razdeljeni na 12 etap, katere so vsaka po svoje težke in zanimive. Na koncu vsake etape je časovna kontrola, na kateri se je potrebno ustavit in se podpisat. Časovno so navedene tudi zapore teh kontrolnih točk. Torej, če prideš na kontrolno točko prepozno, te organizator iz dirke izloči in ne smeš je nadaljevati pod njihovim okriljem. Tu so tudi točno določena pravila, katerih se je potrebno držati, sicer si kaznovan. Dovoljene so 3 kazni in sicer 15 min, 30 min in 1 ura, nato sledi diskvalifikacija. Naj dodam še, da sta kolesar in sledno vozilo v bistvu ena enota in se ne smeta oddaljiti za več kot 250 metrov.

Najvišja točka DOSa je 1611 metrov visok prelaz Vršič, na katerega se bomo povzpeli. Vrh prelaza je točno na 391,9 kilometru dirke. Na Vršič poteka tudi dirka v dirki in sicer pokal Jureta Robiča. Lastnik pokala postane tisti, ki najhitreje prevozi ta težak vzpon. Čas se meri od kraja Soča do vrha. Ob tem, da si najhitrejši na Vršič, pa je pogoj dirko tudi zaključiti v predpisanem časovnem limitu. Skupno bo potrebno prevozit okoli 14000 višinskih metrov, dirka pa bo tudi letos štela kot kvalifikacijska preizkušnja za znameniri RAAM.

Občutki pred dirko so dobri. Najraje bi kar štartal. Napetost raste, urejejo se še zadnje podrobnosti glede opreme. Ostalo pa je urejeno in mirno lahko pričakam štart, ki bo v četrtek od 20.00 do 22.00 ure, odvisno od žreba na predvečer štarta v Postojni, kjer se bo določil vrstni red. Takrat bo tudi tiskovna konferenca, sestanek vodij ekip in gala večerja. Del ekipe gre v Postojno že v sredo, saj imamo v četrtek dopoldne že tehnični pregled vozil in koles, jaz pa bom dal skozi še test za znanstveno raziskavo. Ostali se nam pridružijo v četrtek popoldne. Naša štartna številka je 83.

Vsakega kolesarja boste lako v času dirke spremljali na uradni internetni strani DOSa, saj bomo opremljeni z GPS napravami in v vsakem trenutku boste lahko pogledali kje se vsi tekmovalci nahajamo in z kakšno hitrostjo se gibljemo. Tam bodo tudi objavljali vse novice iz terena. Nas pa boste lahko spremljali tudi prek naše FB strani Psenicnik Team na DOS Extreme, kjer bomo oblavljali novice in slike, mogoče tudi kakšen video.

V pripravah na dirko sem opravil 488 ur treninga, prevozil sem 8600km in premagal 128510 višinskih metrov (peš + kolo)

“Če ni izziva, ni volje, če ni volje, ne moreš naprej”  torej naj se dirka začne!

Smo v zadnji fazi priprav na dirko in nabralo se je ogromno nekih opravil, ki niso povezana z treningom, vendar se trudim po mojih najboljših močeh, da fizična priprava čim manj trpi. Na srečo je tukaj z mano en kup ljudi, kolegov, prijateljev, družinskih članov, ki mi pomagajo vsak po svojih zmožnostih. Odločil sem se, da se tokrat ne bom zopet klasično zahvaljeval prek zapisa na blogu, ampak se bom vsem zahvalil na poseben način med dirko. Kako? Naj zaenkrat ostane še skrivnost

Kar se treninga tiče, je realizacija 90% od načrtovane, kar je skozi moje oči zadovoljivo, ni pa popolno. Teh 10% manjka predvsem zaradi vnetja očesa, ki sem ga staknil sredi februarja, nato sem zaradi okvare bicikla in čakanja na novi del, ki sem ga reklamiral izgubil par dni treninga. Na srečo mi je Metod Keber posodil svojega, da sem lahko nemoteno treniral naprej. V začetku marca so me verjetno zaradi vnetja bolele ahilove tetive, vendar po krajšem počitku se je stanje takoj izboljšalo. V tem trenutku si do štarta DOSa želim predvsem ostati zdrav! Zato ne bom več za vsako ceno rinil na trening ob slabem vremenu, kot sem to počel do zdaj. Sicer pa nameravam narediti še 2 daljši turi in sicer eno po Gorenjskih prelazih, eno pa na 300+ km brevetu po Dolenjski in Beli Krajini. Vmes pa turce okrog 100km, Štajerska in Koroška runda za hitrost, ter intervali za moč v naše klance. Zadnje dni pred štartom pa samo regeneracijske vožnje po ravnini, da bom štartal spočit. V tem trenutku se mi zdi najpomembneje,  da se počutim odlično in resnično uživam v kolesarjenju! Noge so sicer težke, ampak to je normalno za to obdobje treninga.

Opravili smo tudi trening z delom ekipe po trasi DOSa od Dravograda do Ptuja in preizkusili ozvočenje ter delovanje navigatorja po navodilih iz potne knjige. Prvih 150km do Goričkega mi je družbo na biciklu delal Primož Tandler, naslednijih 110km pa sem odpeljal solo. Čeprav smo trening zaradi slabega vremena prekinili 2 uri prej, zaradi preventivnih razlogov, pa je ostalo potekalo brez napak, kar me še dodatno veseli. Šofer Matic Grubelnik, ter šef in navigator Matej Jurač sta delo opravila res brezhibno! V prihodnjih dneh nas čaka še sestanek, da se dogovorimo za taktiko na dirki in preverimo kaj od potrebne opreme nam še manjka.

Ekipa na treningu za DOS

Prišlo je tudi do menjave in dodatne pomoči v ekipi. Mateja Maherja je zaradi zdravstvenih težav zamenjal Grega Cehner. Matej bo kljub temu z nami na daljevo in nam bo pomagal z določenimi informacijami ter nasveti. V ekipi pa se nam je pridružila Sara Blaznik, ki bo skrbela za moje telo in mikro poškodbe, ki bodo nastajale med dirko. Naj omenim, da bom na DOSu sodeloval tudi v znanstveni raziskavi, ki jo bo opravljal Inštitut za kineziološke raziskave ter Univerza na primorskem. Raziskava bo na temo “Bolečina v spodnjem predelu hrbta, centralna in periferna utrujenost mišic stegna in dehidracija na ultra vzdržljivostnem kolesarjenju” To bo prva raziskava takšne vrste pri nas, saj so bile dosedanje opravljene pri kolesarjenju  do maksimalno 5 ur.

Natisnjene  so že tudi majice z našim logotipom na sprednjem delu in sponzorji na zadnji strani. Tako, da če nam želi kdo nuditi podporo, me lahko kontaktira in majice dobi pri meni. Kot ste verjetno opazili, pa je dodelan tudi moj blog, kjer so dodani glavni sponzorji in naš logo.

Marca sva z Matejo Mazgan opravila fotografiranje za revijo Bicikel.com, za katero sem imel tudi intervju, članek o ultra kolesarjih pa bo izšel v aprilski izdaji. Predstavljen bom kot novinec na dirki.

Slika iz fotoshootinga

Ob zaključku prijav so organizatorji pripravili tiskovno konferenco in predstavili končno shemo prijavljenih tekmovalcev. Solo nas bo štartalo 62 iz 13 držav, od tega jih je 12 že prevozilo zloglasni RAAM. Na štartu pa bo še 6 moških in 1 mešan par v kategoriji dvojic. Letošnja trasa je tudi nekoliko daljša in težja kot lansko leto, saj spet poteka na Predmejo, to pa pomeni dodatne kilometre in višinske metre. Štartnina je poravnana, dokumentacija poslana…

Fleche Slovenija je ekipni brevet in se je pri nas odvijal prvič. Pravila so takšna, da si ekipe, ki štejejo 3-5 članov zarišejo traso, kjer bodo kolesarile in kontrolne točke na poti, ki morajo biti spet razporejene po točno določenih pravilih. Dolžina Flecha mora biti vsaj 360 km, trajati pa mora točno 24 ur. Štart je lahko bil kjerkoli, cilj pa v Temnici na Krasu, kamor je bilo potrebno dostaviti potrjene kontrolne kartončke, ki so jih preverili in potrdili.

Aleksander-Sandi Bayer, Boštjan Pečar, Marko Baloh in Silvo Pšeničnik smo nastopali pod imenom Albomasi. V 24 urah smo si zadali prevozit 551 km in 2770 vm. Trasa pa je potekala iz Krasa, prek Ljubljane na Gorenjsko, kjer smo prečkali mejo in pot nadaljevali po Italiji, malo pred Benetkami obrnili ter se odpeljali do Gradeža, od tam pa nazaj proti Sloveniji in vse do Temnice na Krasu. Kapetan ekipe pa je bil Marko, ki je daleč najbolj izkušen med nami.

Dogovor pred štartom je bil tak, da se na čelu ekipe izmenjujemo vsakih 15 minut, v klance pa se malo šparamo, da bo proti koncu ostalo še kaj dinamita v nogah Prvih 220 km do Kranjske gore smo prevozili do poznega popoldneva. Malo prej smo se ustavili na prvi daljši pavzi v Martuljku in se najedli, ter počakali, da je šla mimo manjša ploha in tako ostali suhi. Vzeli smo si tudi čas za legendo ultra kolesarjenja in Markovega dobrega prijatelja Jureta Robiča, se mu na njegovem grobu poklonili in prižgali svečo. Nato pa smo se peljali proti Italiji, kjer se je počasi začelo temniti in smo se morali pripravili na nočno vožnjo. Po ravnini na italjanski strani pa je ful letelo, skoraj kot na kakšni rundi. Ne vem sicer natančno, vendar je po moji oceni bila povprečna hitrost na tem delu trase kakšnih 33-34 km/h! Malo po polnoči smo prispeli na kontrolno točko v Jesolo na 422 km, kjer smo na srečo našli pizzerijo, ki je bila odprta do enih. Sicer so nas nekam čudno gledali, ampak so se nas hitro navadili Nato nas je čakalo naslednjih 90 km do kontrole v mestu Grado, ki pa so se precej vlekli, nekaj časa pa smo tudi iskali pravo pot, saj v temi in po neznanih cestah se je precej težko znajti iz prve, ampak nam je šlo kar dobro. Čakalo nas je še dobrih 40 km do cilja, začelo pa se je tudi daniti in časovnica je bila OK. Tik pred ciljem smo za posladek prevozili še 45o višinskih metrov in naša pot se je na Krasu uspešno zaključila. Rahlo utrujeni in dobre volje smo dremajoče počakali na kosilo in podelitev.

Med 13 ekipami, ki so štartale smo mi prevozili največ kilometrov in sicer 551, ter za 15 km prehiteli ekipo Randonneurs Croatie. Poleg domačih ekip in ene iz Hrvaške, so nastopile še 3 ekipe iz Avstrije. Čestitke pa gredo prav vsem finisherjem Flechea!

Na mojo/našo srečo je bilo vreme naravnost idealno za kolesarjenje in sem kot dodatna oblačila potreboval “le” nogavčke, galoše, dolge rokavice, wintex kapo, ter anorak, ki sem ga ponoči oblekel čez windstopper in brezrokavnik. Zakaj “le”… zato, ker sem vse to spravil v zadnje žepe in mini torbico na belanci, z seboj pa je bilo potrebo voziti še hrano, pijačo, nekaj orodja in najnujnejše rezervne dele, saj na brevetih ni spremljevalne ekipe, ki bi nam nudila podporo. Ne upam si pomisliti, kaj bi se zgodilo v primeru, da bi bili mokri ali če bi se temperature še malo spustile!? Moji kolegi v ekipi so bili bolj ziheraški in so z seboj vzeli nahrbtnike, tako da jih nič ne bi moglo presenetit.

Pa če za konec še pokomentiram svojo vožnjo na tej 24 urni preizkušnji:

Z vzdržljivostjo in vožnjo v hrib sem zadovoljen, kar se tiče vožnje po ravnini, pa tega ne morem trditi. Saj je šlo dobro in mislim da nisem izpustil nobene izmene, vendar to ni to, kar bi si želel. Upam, da mi je še ostalo dovolj časa do štarta DOSa, da to mojo slabost vsaj nekoliko izboljšam!? Mogoče bo triatlonski nastavek na belanci kaj pomagal, čeprav ga nisem navajen in sem bolj za ne, kot ja. Bomo videli v prihodnjih dneh, kaj se bom odločil glede te dileme.

V naslednjih dneh se nameravam udeležiti dobrodelnega kolesarjenja v Trebnjem in 200km breveta v Kopru.

Veseli pa me tudi dejstvo, da se je na moje prošnje odzvalo že lepo število sponzorjev in donatorjev, tako da se sredstva za dirko počasi nabirajo!

Na Dirki okoli Slovenije mora imeti vsak tekmovalec tudi spremljevalno ekipo, ki skrbi za varnost, oskrbo kolesarja in navigacijo na poti.  Zato vam predstavljam moj team, ki me bo letos spremljal na DOSu.

Matej Jurač – vodja teama, komunikacija z vodstvom tekmovanja.

Računalničar, velik kolesarski navdušenec in gonilna sila MTB Gortina 1147

Matej Maher- namestnik vodje teama, skrb za prehrano in pijačo kolesarja.

Kolesar, ki ima do potankosti naštudirane zadeve okrog prehrane, pijače, časovnic in vsega kar se tiče kolesa.

Primož Tandler- voznik, navigator, motivator.

Učitelj nemščine, kolesar z veliko volje in pravi retorik. Največkrat tudi moj sparring partner na treningih.

Matic Grubelnik- elektronika, voznik, navigator.

Moj navijaški kompanjon, rekreativni smučar in po novem tudi veslač.

Andrej Volšak- voznik, navigator, motivator.

Najbolj izkušen voznik spremljevalnega vozila, saj me je spremljal že na mojem 4 dnevnem kolesarjenju na Poljsko.

Jani Hercog- foto/video, voznik, navigator.

Gorski kolesar, turni smučar, ljubiteljski fotograf, ki prihaja iz najbolj olimpijske vasi v Sloveniji.

Dodati je potrebno, da bo dirka za ekipo prav tako zelo naporna in bomo še pred štartom opravili kakšen skupni trening, da se uigramo in nam bo potem, ko bo napočil trenutek resnice lažje premagovati vse ovire na poti.

Na željo več kolegov in znancev sem se odločil, da vam tokrat predstavim foto blog. iz Tenerifov. Upam, da vam bo všeč.

Playa de las Americas, 1.2.2012 na 26 stopinjah celzija

El Medano je pravi raj za kajterje. Zanimivi posnetki nastanejo, ko kamero pritrdijo na padalo

Ko se ti odpre pogled na najvišji vrh Španije 3718 metrov visok vulkan Pico del teide, ter na zanimivo pokrajino v okolici

Še ena slika bližje vulkana

Naš hostel na skrajnem jugu otoka v stilu Kremenčkovih

Vzdrževalec bazena pred hostlom je bil prava maskota

Pečina Montana Roja na obali med El Medanom in Tejito

Nek dopoldan na Playi de la Tejita

Fantastične vremenske razmere na prelazu El Retamar

Nacionalni park, ki ga strogo čuvajo, kar se tudi vidi

Po vzponu na najvišje ležečo cesto iz 0 do 2300 v.m. se na obrazu že pozna utrujenost

Prelaz Base del Teide

Do 500 metrov visoke prepadne stene Los Gigantes

Zavita cesta razpeljana med plantažnimi polji, ki jih na otoku ne manjka

Bazeni v katerih zbirajo vodo za zalivanje plantaž. Na otoku imajo velike probleme z vodo, saj dežuje le 8 dni v letu

Pogled na rob kraterja vulkana iz višine 3500 metrov

Bojan na 3500 v.m. pri -5 stopinjah. Tu se po telesnih naporih pri dihanju že pozna redek zrak

Natančneje na otoku Tenerife, ki je eden od trinajstih na tem otočju in je največji ter njabolj poseljen. Nastanjen sem bil na južnem delu otoka v vasici, ki leži med letališčem in peščeno plažo La Tejita, iz katere se dviga visoka pečina Montana Roja, na katero sem se v močnem vetru tudi odpravil in sicer peš,  saj je bilo ta dan skoraj nemogoče kolesariti. Popoldne sem le uspel spraviti skupaj 3 ure kolesarskega treninga bolj na zahodnem delu otoka, kjer je bilo ozračje brez vetra. Tudi preostale dni sem večinoma treniral tam in pa seveda na višini, kjer prav tako ni bilo preveč vetrovno.   Najvišja točka na tem otoku je 3718 metrov visok vulkan Pico Del Teide. Iz višine 2300 m. do koder je speljana najvišje ležeča cesta, pa vse do 3500 v.m. pelje gondolska žičnica. Za preostalih 218 v.m. pa si je potrebno pridobiti dovoljenje oblasti. Jaz sem malo preizkušal budnost paznikov in sem skrenil proti vrhu, vendar so mi to takoj preprečili Drugače pa je vzpon na vrh precej neprijeten in nevaren, zaradi uhajanja strupenih in človeku nevarniih žveplenih par. Pravijo, da vulkan ni ugasel, ampak da spi.

Ceste so po večini lepe in široke, z dodatnim mini pasom, ki pride prav nam kolesarjem. Naletel pa sem tudi na zelo slabe ceste, ki so bile verjetno zgrajene med prvimi, le teh pa sem se kasneje izogibal. Obalne ceste so precej prometne, vendar so vozniki strpni in so mi več krat pustili prednost, ter niso bili nič kaj agresivni. Prav vidi se, da so navajeni kolesarjev. Ko bodo povezali še avtocesto okoli otoka, ki je v gradnji, pa predvidevam, da se bodo tudi obalne ceste razbremenile. V višje ležečih predelih, kjer sem se večino časa zadrževal pa prometa skoraj ni, so le obiskovalci vulkana in redki domačini. Med treningi sem srečeval veliko rekreativnih kolesarjev in tudi nekaj profijev, ki so si izbrali ta kraj za priprave, ko so v večjem delu Evrope temperature krepko pod ničlo.

Moj urnik je razen prvega dne, ko sem čas porabil za nastanitev, sestavo kolesa, spoznavanje sostanovalcev in cest ter kulture tamkajšnjih voznikov potekal približno takole:

Vstajanje ob 8.00, nato je sledilo jutranje razgibavanje in zajterk, ob 10.00 pa sem že bil na kolesu. Treningi so trajali v povprečju 5 ur na dan. Sledilo je kosilo, počitek, ter analiza treninga in načrt za naslednji dan. Zvečer po večerji pa smo se družili z sostanovalci v hostlu, ki so bili, kot po navadi iz celega sveta. Lastnik pa prihaja iz Trsta in je na moje presenečenje znal kar nekaj slovenskih besed. Spat sem hodil okrog 24.00 ure, no včasih tudi malo kasneje

Konfiguracija cest po otoku je zelo hribovita, saj se je v 50 urah treninga, ki sem ga opravil v desetih dneh nabralo 20560 višinskih metrov. Vzponi so res dolgi in po nekod zelo strmi. Noge več krat že prav pošteno pečejo! Šest treningov je naneslo prek 100km in eden prek 200km. 3x pa sem se povzpel na najvišji prelaz. Te priprave so bile zame kot naročene, saj sem že dober teden pred začetkom zapadel v nekekšno “luknjo” treningov in res mi ni bilo lahko. Prav zaradi tega sem se jim posvetil 100% in z velikim veseljem!

Otok nudi veliko možnosti za športe na prostem. Kolesarjenje, pohodništvo, plezanje, jadralno padalstvo, kajtanje, surfanje, potapljanje in še kaj bi se našlo. Tudi zabave željni lahko obiščejo številne klube in diskoteke, predvsem Salsa pa je tam zelo popularna. Na ogled je tudi veliko naravnih znamenitosti, kot so 500m visoke vulkanske stene Los Gigantes, ki se dvigajo iz morja, nenavadna pokrajina na vulkanu Pico Del Teide, zanimivo mestece Masca, nekaj idiličnih vasic, ogled delfinov, ki plavajo v bližini obale in še bi lahko našteval. Temperature na vulkanu so bile v teh dneh okoli -5 stopinj celzija, na obali pa od 20 do 25. Hrana je raznolika in okusna, da se dobiti praktično vse. Pizze, pašte, rižote,  poizkusil sem tudi piščanca z solato, ki je bil pripravljen na njihov tradicionalni način, ter file ribe z raznimi omakami in veliko različne zelenjave. Oboje je bilo zelo okusno, piščanca mi je celo častil gospod, ki je dejal, da je Američan, Anglež in Irec v enem!? Ostalo hrano sem si pripravljal sam, saj se v trgovinah dobijo vsa živila po dokaj nizkih cenah. Aja, da ne pozabim! Kanarski otoki se ne imenujejo po kanarčkih, kot misli večina ljudi

Veliko bi se še dalo napisat o tem res zanimivem otoku, tudi slik se je nabralo precej in mogoče vam z Bojanom pripraviva kakšno potopisno predavanje. Pustite se presenetit!

Sledi še zahvala vsem, ki so mi finančno pomagali, da sem si sploh lahko privoščil priprave in mojemu sparing partnerju na treningih Bojanu, da me je prenašal teh 11 dni!!!

Kot sem že velikokrat ponovil, je prvi in največji načrtovani podvig v letu 2012 Dirka okoli Slovenije ali DOS/RAS EXSTREME! Tako, da bo čas do štarta, ki bo 10.5. v Postojni podrejen samo tej ultra kolesarski preizkušnji.

Do takrat nameravam prevoziti toliko kilometrov, kot sem jih v celotnem lanskem letu skupaj! Sicer pa v tem pripravljalnem obdobju niso merilo le kilometri, ampak predvsem čas trajanja treningov, saj veliko le teh opravim peš v hribih, kjer nabiram višinske metre, ko je premrzlo za na bicikl. V planu imam tedensko trenirat 20+ ur, oz. v povprečju nekje dobre 3 ure na dan.

Dokler bo vreme dopuščalo, bom tudi kolesaril na domačih cestah, v začetku februarja pa grem za 10 dni na priprave na Kanarske otoke. Potem bom za vikende treniral na Primorskem, med tednom pa doma na biciklu ali trenažerju, odvisno od vremena. 10.3. se bom udeležil prvega breveta letos, ki bo dolžine 200 km z štartom in ciljem v Gorici.

Nato je 24.3. pri nas prvič organiziran Fleche, ki je neke vrste ekipni kronometer in traja 24 ur, ekipa pa šteje 3-5 članov. Zaenkrat še nisem v kateri od ekip, se pa že nekaj dogovarjamo.

7.4. je v Kopru že tradicionalni 200 km brevet, 28.4 pa je novi 300+km in 4000 v.m. brevet “Po Dolenjski in Beli Krajini”. To bo tudi zadnja daljša preizkušnja pred štartom DOSa. Preostali čas do štarta pa bom samo še aktivno počival.

Med vikendi, ko ne bo kakšne kolesarske prireditve, nameravam opravit vsaj eden 24 urni in dva 12 urna treninga. Med temi treningi bo sodelovala tudi spremljevalna ekipa, tako da bomo na dirki že uigran team!

Nadaljevanje sezone bo odvisno od stanja po DOSu, predvsem kako bo potekala regeneracija. V načrtu imam prevozit še nekaj brevetov in cca 5 maratonov od tega 2 MTB. Največ mi pomeni Salzkammergut Trophy, ki bo 14.7. v Avstriji, ostali pa mi bodo služili kot priprava.

Počasi obrise dobivajo še ostale pomembne zadeve, ki sovpadajo v projekt DOS. Torej spremljevalna ekipa, njeni člani, ter ime našega TEAMA

Zelo pomemben načrt pa je tudi pridobivanje sponzorskih sredstev, brez katerih si štarta na DOSu sploh ne predstavljam. Torej, če je kdo pripravljen finančno ali kako drugače (izposoja kombija/avtodoma) podpreti projekt DOS 2012 me lahko kontaktira na gsm. številko 041497140. Obljubim, da se bomo oddolžili z dobro reklamo na majicah, internetu in seveda na približno 1200 km dolgi poti med dirko okoli Slovenije!

Link do strani organizatorja http://www.dos-extreme.si/index.php?lang=sl

Štartna lista http://www.dos-extreme.si/index.php?option=com_wrapper&view=wrapper&Itemid=29&lang=sl

Še 119 dni časa imam, da sanje postanejo resničnost.

Za mano je delno uspešno leto, kar se tiče pričakovanj pred sezono. Vendar če pogledam iz druge plati, potem sem lahko precej zadovoljen predvsem z rezultati na cesti, med tem ko sem v gorskem kolesarstvu imel veliko smole, nekaj grenkobe pa mi je povzročila tudi lažja poškodba kolena, ki na srečo ni bila usodna, me je pa slabe tri tedne ovirala pri obremenitvah na treningih.

Prve tri mesece  v letu sem oddelal precej slabo. Sedaj, ko se ozrem nazaj, vidim, da sem bil dokaj “len” je pa res, da sem potem v naslednjih mesecih bil veliko bolj priden . Aprila je sledil 200km brevet, ki sem ga prevozil brez težav. V spominu mi bo ostal po skupinskem padcu naše grupe pri hitrosti 40+kmh, kateremu sem se za las izzognil. Nekaj kolegov ni imelo te sreče, vendar razen par oddrgnin in materijalne škode na biciklih (eden se je prelomil na pol!) na srečo ni bilo nič hujšega. Tudi breveta 300km in 400km sem prevozil brez težav, čeprav sem na daljšem tik pred ciljem padel, ko sem ponoči zapeljal na spolzke železniške tire in se poškodoval po glavi. Ampak buška je hitro izginila in padec ni pustil kakšnih posledic. Vmes pa sem sem tekmoval še na petih vzponih za K.P. Konec maja sem v 26 urah prevozil še 600km brevet brez težav, kar je pomenilo da sem si pridobil naziv Super Randonneur, kar je pomenilo, da sem se kvalificiral na najstarejšo kolesarsko dirko Paris Brest Paris. Nato je v juniju prišlo na vrsto državno prevenstvo v MTB maratonu, na katerem sem po odličnem izhodišču na polovici preizkušnje zapeljal na napačno pot zaradi slabih označb na progi. Sledil je zaključek K.P. v vzponih, kjer bi si lahko priboril 3 mesto skupno v kategoriji, vendar sem nastopil bolan in mi je malo zmanjkalo. Vseeno pa sem se uvrstil v top 10 generalno, kar je tudi OK. Ta mesec sem šel še na peš avanturo K24, ki pa sem jo na polovici zaključil zaradi poškodbe kolena pri sestopu iz Raduhe.

Julija sem prvič po poškodbi nastopil na RAPA okoli Pohorja (150km), ki sem ga zaključil po petih urah v hudi vročini, teden dni kasneje pa sem šel na MTB Salzkammergut Trophy, kjer sem odstopil zaradi okvare na biciklu, ko se mi je zvila veriga in zlomila špica na kolesu.

Avgusta sem se udeležil Zweilander maratona, na katerem sem bil zelo zadovoljen, saj je glede na rezultat bilo vidno, da sem v dobri formi. Sledil je še en maraton pred odhodom v Pariz in sicer Bioterme Mala Nedelja, na katerem sem nastopil z dvema prestavama, saj sem dan prej zlomil prestavno ročico ! Kljub temu sem se ves maraton peljal v vodilni skupini. Enkrat sem med dirko celo priključil skupino do ubežnikov, ki so nam že skoraj pobegnili. Peter Šantl, ki je bil takrat nekje za mano v zaveterju, je rekel, da sem tako sukal pedala, da sem na že na štangi sedel .

Prav na koncu sezone pa je sledil vrhunec in sicer udeležba na brevetu Paris-Brest-Paris. Kar so bile pred štirimi leti še sanje, je postalo resničnost! Posebni občutki pred, med in po brevetu, ki so me obdajali, bodo ostali v meni. Težko jih je opisat in prav je tako. Na srečo sem imel odlične ljudi ob sebi in tistih 65 ur je vse šlo kot namazano. Super smo izpeljali podvig in kot vse kaže, bomo ta isti fantje tudi v letu 2012 veliko časa preživeli skupaj na biciklih.

Septembra sem si privoščil dopust in potepanje po S/V Evropi, oktobra pa sem mesec dni prej kot po navadi pričel z pripravami na novo sezono, v kateri sem si postavil še višje cilje.

Statistika treningov v letu 2011 kaže, da sem na treningih in tekmah preživel 582 ur, prevozil sem 10250 km od tega 35% gorsko + trenažer, na biciklu in peš pa sem premagal 160360 vm, kar je za primerjavo, kot bi šel 84 x na Triglav.

V naslednjem blogu vam predstavim cilje, ki sem si jih zastavil v letu 2012 in kot boste videli, mi ne bo dolg čas.

Prva faza priprav na naslednjo sezono je minila kot bi trenil! Prav neverjetno je, kako hitro bežijo dnevi in dobra 2 meseca treningov sta že za mano. V tej fazi, ki jo imenujemo tudi izgradnja ali “building period” je šlo vse po načrtih. Brez poškodb in bolezni, le manjši prehlad sem staknil pred dnevi. Presenetljivo dobro za ta čas nam služi tudi vreme, saj sem lahko veliko časa na kolesu, čeprav je bolj prijetno na gorskem, kot cestnem, saj so hitrosti precej manjše in v gozdu tudi manj piha.

Po dveh mesecih sem si, kot je bilo v planu vzel en teden počitka, ki sem ga izkoristil za izlet v Litvo, kamor sem šel obiskat par ljudi, ki sem jih spoznal med letošnjim Eurobasketom. Z avtom do Dunaja, nato z letalom prek Rige do Vilne in še nekaj kilometrov z vlakom po Litvi, do Klaipede in potep je v družbi Matana in Janija minil v dobrem vzdušju. Pisana druščina iz Belorusije, Albanije, Moldavije, Litve, Srbije, Avstralije, Nemčije in iz Armenije je bila odlična družba v teh dneh

Po tednu dni počitka pa sem začel z drugim delom priprav. V trening sem vključil še fitnes in trenutno sem v fazi adaptacije, ki bo trajala 14 dni, nato pa bom že lahko delal z večjimi obremenitvami. Tu bi se rad zahvalil Štruc Maticu, ki si vzame čas zame in mi pomaga pri pravilni izvedbi vaj.

Mesec december pa bo, kar se časa za trening tiče najbolj težak, saj bom veliko nad-ur prebil v službi . Ampak tako pač je in tudi z tem se bom moral sprijaznit, čeprav bo to vse prej kot lahko. Veliko bo nočnih treningov v hribih, malo bo spanja, ampak vse pride prav, še posebej na DOSu . Ravno zdaj, ko to pišem, sem se vrnil iz Pece, kjer sem v družbi Gregana Cehnerja opravil 5h 30min dolg trening z 2600 v.m. vzpona. (To je za primerjavo, dobrih 700 višinskih metrov več vzpona, kot če bi šli na Triglav iz doline Vrata)

Veliko dela me čaka tudi pri sestavi spremljevalne ekipe za DOS, ter pri zagotavljanju finančnih sredstev. Kar se teama tiče, imam okvirno že v glavi kako in kaj, vendar moram fante in mogoče tudi kakšno dekle še uradno vprašat za sodelovanje. Nekje do sredine januarja imam plan, da bo ekipa dokončno sestavljena. Vse bližje pa so tudi priprave na Kanarskih otokih, ki jih planiram v začetku februarja in upam, da se mi ne izmuznejo, saj sem že sprejel stroge varčevalne ukrepe .

Preživite te dni v zaključku leta 2011 čim bolj skromno, v dobri družbi in z veliko pozitivne energije!