Mojih 7 ultra kolesarskih let

Cestno kolesarjenje 9.09.2016

Minilo je sedem let od “prigona” na cilj v Varšavo, kamor sem se s kolesom odpravil na evropsko prvenstvo v košarki in se zaljubil v ta šport. Pot je bila dolga 1100 kilometrov, zanjo pa sem porabil 4 dni vožnje. Dobesedno 4 dni, saj sem za razliko od kasnejših preizkušenj ponoči spal, podnevi pa kolesaril.
Za tem sem vsako naslednje leto od sebe zahteval več, oziroma sta si to želela moja duša in telo. Tako fizično, kot mentalno sem napredoval z veliko hitrostjo. Pa vendar korak po korak, natančneje zagon po zagon. V življenju sem začel doživljati neke nove občutke, neke nove dimenzije, ki so me polnile z optimizmom ter energijo. Zrasel sem kot športnik in tudi kot človek.

PBP
Nekje med Parizom in Brestom leta 2011.

Z veseljem se spominjam leta 2011, ko sem pričel spoznavati kolege ultra kolesarje ter z njimi rezal zrak, kdaj pod ničlo in kdaj krepko nad trideset stopinjami Celzija, na vse daljših in daljših razgibanih turah. Naziv Super randonneur na brevetih, ki so se stopnjevali iz 200, 300, 400 in do 600 kilometrov mi je leta 2011 prinesel nastop na brevetu vseh brevetov Pariz – Brest – Paris v Franciji, kjer sem spet stopil stopničko višje in se naučil veliko novega o ultra kolesarjenju.

dos 2012
Na cilju mojega prvega DOSa leta 2012.

Nato pa sem se štiri leta zapored udeležil Dirke okoli Slovenije, leta 2015 pa poleg DOSa še Race across Italy. Vidno sem napredoval, saj sem bil na mojem prvem DOSu 23., na drugem 8., na tretjem 5., na četrtem pa 3., ter isto leto še 4. na dirki čez Italijo. Letos sem vozil dirko Slo 24 ultra, na kateri mi ni šlo vse po načrtih, vendar sem kljub temu tam doživljal lepe trenutke.

DOS 2013.
Na cilju DOSa leta 2013.

Vse to sem počel poleg tega, da sem imel vseskozi fizično zahtevno delo v službah, ki je od mene zahtevalo veliko vloženega truda in energije. Ampak sem se v tem času veliko naučil. Imam ogromno znanja in talentov, ki mi v življenju pridejo še kako prav. Trenutno sem na neki novi in daljši prelomnici tako v privatnem, kot v športnem življenju. Naučil sem se, da nič ne pride samo od sebe in da vsaka stvar potrebuje svoj čas.

DOS 2014
DOS 2014 je bil s petim mestom moj najboljši, ne glede na to, da sem leto kasneje svojo uvrstitev še izboljšal.

Vesel sem, da zdaj počnem to, kar sem si vseskozi po tihem želel, saj sem pred enim letom ustanovil podjetje in se ukvarjam z masažami ter različnimi terapijami. Aktivno se izobražujem na več področjih, poleg tega pa verižno prebiram knjige eno za drugo in širim svoje znanje. Kot študent fizioterapije bom v naslednjih treh letih z veseljem pridobival dodatna formalna znanja in se študija že neizmerno veselim.
Ker sem v določenem trenutku začutil, da sem nekoliko iztrošen, sem za nekaj časa dal tekmovanja na stran. Preveč fizičnega in psihičnega napora se je nabralo in rad bi si malo odpočil. Še vedno bom veliko kolesaril, hodil, plezal in tekel po hribih, vendar letos nič več tekmovanj. Verjamem, da bom fizično vedno odlično pripravljen, poleg tega pa tudi psihično razbremenjen. Ko bom začutil, da je prišel moj čas, pa me boste spet videli nasmejanega na štartu kakšne ekstremne preizkušnje.

race across ita
Na cilju dirke čez Italijo.

DOS 2015
Tretje mesto na DOSu leta 2015.

V teh sedmih letih me je na moji poti spremljalo veliko ljudi. Eni bolj, drugi manj so mi pomagali do rezultatov, ki sem jih v tem času dosegel. Zato se vsem neizmerno zahvaljujem. Ob naslednjih projektih upam in želim, da bomo vsaj z nekaterimi še sodelovali, saj je načrtov za prihodnost še ogromno.

  • Share/Bookmark

Poročilo z dirke Slo 24 ultra

nekategorizirano 15.07.2016

Ko sem že mislil, da po petih letih ne bom štartal na kakšni ultra dirki, so na srečo v Dobrovniku organizirali ultramaraton Slo 24 ultra. Na 11 km dolgem krogu po prekmurski ravnici smo v soboto ob 12.00 uri s štarta pognali solisti 24 ur in 12 ur, ter ekipe, ki so večinoma diktirale tempo. Ker je bila na dirki dovoljena vožnja v zavetrju, so bile hitrosti velike, v ovinke pa je šlo vedno na glavo, saj so na cesti stali reditelji in usmerjali promet. Ne bom skrival, da je kljub manj treninga, kot v prejšnjih letih, bil moj cilj zmaga, ampak v športu je večkrat tako, da nam ne gre vse po načrtih.
Kolesarjenje na takšni dirki, kjer se vozi v skupini in je veliko odvisno tudi od taktike je povsem drug svet, kot na ostalih ultra dirkah, ko si sam. Tega sem se pred štartom tudi zavedal in točno sem vedel kaj me čaka. Vožnjo v zavetrju ekip, kjer so hitrosti bile tudi do 50 km/h sem kontroliral brez težav, več problemov pa mi je predstavljalo pospeševanje in nenadni skoki posameznikov, ki so vseskozi spreminjali tempo dirkanja. Po štirih urah sem komaj pokril skok vodilne skupine, ki se je zgodil takoj po ovinku iz feed zone, saj sem ga po svoji krivdi malo zamudil. Po šestih urah in 240 km vožnje pa sem opravil nenačrtovan počitek zaradi slabega splošnega počutja. Nekaj dni pred štartom sem imel veliko obveznosti in mi je padla odpornost. Verjel in upal sem, da mi to ne bo pustilo posledic, vendar sem se očitno motil. Nekateri so bili mnenja, da je bil zame tempo prehud in podobno, jaz pa sem vztrajal v vodilni ekipi zgolj zato, ker sem šel na zmago. Vse ali nič! Tokrat je bilo nič, ali pa tudi ne, odvisno kako se vzame. Konec koncev sem postavil svoj osebni rekord na 12 ur, ki znaša 445 kilometrov, kar si štejem kot uspeh. Na koncu sem po 14 urah in 35 minutah prevozil 539 kilometrov, kar je pomenilo povprečno hitrost 37 km/h.

ere
Foto: Matic Štruc

Z ostalimi člani ekipe, ki so mi brezhibno pomagali in stali ob strani vso dirko smo v sproščenem piknik vzdušju debatirali, dokler se nismo odpravili domov. Andrej, Marko in Matic HVALA VAM, da ste me podpirali in mi pomagali pri težki odločitvi o nenadaljevanju dirke! To so velike stvari, ki se jih zlepa ne pozabi!

slo 24 ultra
Foto: Matic Štruc

Letos sem osebno dosegel že veliko zmag, ki sicer nimajo direktne povezave s kolesarstvom, ampak mi pomenijo zelo veliko. Zdaj grem novim izzivom nasproti in se veselim prihajajočih podvigov na takšnih ali drugačnih področjih. Vrnil se bom zagotovo še močnejši!

  • Share/Bookmark

Spet tisti občutek

Treningi in priprave 7.07.2016

Čez dva dni bom štartal na enodnevni dirki Slo 24 ultra. To je ultramaraton, ki bo potekal na 11 km dolgem krogu v občini Dobrovnik v Prekmurju. Zmagovalec bo tisti, ki bo v 24 urah prevozil največ kilometrov. Za dirko ni potrebna spremljevalna ekipa v vozilu, ampak bom imel ekipo na okrepčevalni postaji. Da bo čim manj hitrih postankov, mi bodo pomagali Andrej, Marko in Matic, s katerimi smo tudi opravili skupni trening, da bo vse teklo kot mora. Seveda pa se zavedamo, da bo treba tudi kaj inprovizirati, saj nas na tako dolgih dirkah vedno kaj preseneti. Na tej dirki bomo pod imenom Pšeničnik Team nastopali zadnjič, saj se bomo preimenovali v Fizmas Team. Več o spremembi imena in načrtih Teama vam bom razkril v prihodnjih mesecih, ko se bom posvetoval z ostalimi člani ekipe, saj mi njihovo mnenje pomeni največ. Glede na to, da so moje tekmovalne ambicije visoke, pa bo moja prihodnost glede dirkanja najbolj odvisna od finančnih sredstev. Če si bom uspel zagotoviti finančna sredstva za dirkanje, se bom določenih dirk tudi udeležil, v nasprotnem primeru pa bom kolesaril na brevetih in na samostojnih ekstremnih turah, ki bodo imele dobrodelno noto.

ajdovskih 200
Ajdovskih 200 nekje v Vipavski dolini.
Foto: Edi Vovk

Za uvod v sezono sem prevozil brevet z 207 km in 2500 vm na katerem sem imel povprečno hitrost premikanja 27,3 km/h in brevet 608 km s 4200 vm vzpona in povprečno hitrostjo premikanja 31,8 km/h. Opravil sem še nekaj daljših ravninskih treningov in par krajših regeneracijskih voženj.

ajdovskih 600
Ajdovskih 600 v dobri družbi na kontrolni točki na Goričkem.

Med treningi dajem poudarek izboljšanju hitrosti in vzdržljivosti, manj pa tokrat delam na moči. Treniram precej manj od preteklih sezon, ampak dovolj, da se dobro počutim, grem na tekmo in se izkažem po svojih najboljših močeh. V tem letu bom več časa posvetil ostalim dejavnostim, kot je dodatno izobraževanje na več področjih. Pomembno je tudi, da ne izgubim tistega tekmovalnega občutka, ki je zelo pomemben v karieri vsakega športnika. Če se izrazim kot dijak, sem namesto maturantskega plesa šel na 600 km brevet, namesto končnega izleta pa grem na dirko Slo 24 ultra. :-)

ajdovskih 200.
Foto: Edi Vovk

ajdowšna
Makadamčkanje
Foto: Edi Vovk

Na FB strani Pšeničnik Team pa vas že čaka nagradno vprašanje, ki je povezano z dirko Slo 24 ultra. Odgovore sprejemamo do štarta dirke, ki bo v soboto 9.7. ob 12.00. Nagrado pa vam podarja podjetje Fizmas. Za poročanje med dirko bodo poskrbeli člani Teama, spremljali pa nas boste lahko prek Facebooka na strani Pšeničnik Team.

  • Share/Bookmark

Valencija in Andaluzija

Potovanja 21.04.2016

Moj prvi letošnji blog namenjam marčevskemu potovanju po pretežno južnem delu Španije. Od doma, prek Trsta do Valencie, Seville, Kadiza, Ronde in Malage ter prek Trevisa nazaj domov je potekala pot z različnimi prevoznimi sredstvi, saj je pred odhodom od doma bil v glavi le okvirni plan potovanja, ki se je kasneje spreminjal glede na dano situacijo.
Po poznem večernem prihodu v Valencio je poleg pijače dobrodošlice (beri piva) sledil počitek in polnjenje baterij za deset dnevno raziskovanje zame novih krajev JV Španije. S Tino sva takoj ob prvih jutranjih korakih po mestu začutila pozitivno energijo živahnih ulic. Ob iskanju primerne trgovine za nakup zajtrka, sva naletela na glavno tržnico, ki je presenetljivo lepa. Vse je urejeno za čisto desetko.

tržnica
Notranjost tržnice v Valenciji

Zajtrkovala sva v enem najzanimivejših parkov, kar sem jih kdaj videl. Za ogled le tega pa je potrebno veliko časa, saj so park uredili v preusmerjeni in izsušeni strugi reke Turie in je dolg dobrih 8 km. V njem je poleg pestrega rastlinja tudi veliko športnih objektov za športe na prostem in igral za otroke. Skozi celoten park poteka kolesarska in tekaška pot, na začetku je biopark, na koncu pa kompleks kulture, znanosti, umetnosti in narave Ciudad de las Artes y las Ciencias.

kompleks valencia
Tako ogromen kompleks Ciudad de las Artes y las Ciencias, da ga je težko ujeti v objektiv fotoaparata

Obiskala sva muzej znanosti in videla veliko zanimivih stvari ter izumov, ki jih tudi praktično prikažejo in se jih da preizkusiti, nekaj pa je bilo nedelujočih. Samo za ogled tega muzeja bi potrebovala ves dan, kaj šele za vse ostale zanimivosti, ki jih tukaj ponujajo. Ker je v najini naravi, da na potovanjih po mestih iščeva parke in bolj odmaknjene dele na obrobjih in okoliških hribih, sva se z avtobusom odpravila na sladkovodno jezero Albufera, ki je 45 minut vožnje oddaljeno iz mesta. Lokalni vodnik naju je s čolnom odpeljal po jezeru in med trstičjem po vodnih kanalih, kjer je polno zaščitenih ptic in rastlin, ki se jih da videti čisto od blizu. Jezero me je spominjalo na Dravograjski zaliv, le da je vsaj 20 krat večje.

coln
Čolnar s cigaro

ptice
Vsak ima svoj prostor

Po tem zanimivem ogledu sva se od tam peš odpravila na vetrovno obalo Sredozemskega morja, kjer sva uživala samoto zanimive pokrajine, ki je v poletni sezoni polna turistov. V Valenciji na veliko praznujejo in prirejajo slikovita slavja, med katerimi je najbolj nenavadno in množično Las Fallas (kresi), ko ves teden proslavljajo, 19. marca pa zažigajo velike, tudi več metrov visoke satirične figure iz papirmašeja, ki jih sami izdelujejo in jih na vozičkih več dni pred velikim dogodkom vozijo po ulicah mesta. Fascinantno okrašen je bil predel mesta Ruzafa, kjer je ob ritmih glasbe vsak večer utripalo na tisoče raznobarvnih lučk.

null
Ruzafa

valencija
Procesija v Valenciji

Nekoliko naju je zmotilo pokanje petard, ampak pravi turist pač vzame v zakup vse kar se dogaja na njegovi poti, saj se prilagaja in spoštuje kulturo domačinov! V Valenciji priporočam še ogled starega mestnega jedra, kjer sva si privoščila njihovo tradicionalno osvežilno pijačo horchato in ogled ostalih zgodovinskih znamenitosti, predvsem bikoborsko areno in starinsko prenovljeno staro železniško postajo.

horkata
Osvežitev s horchato

Iz Valencije sva se z nočnim avtobusom odpeljala v Sevillo, glavno mesto Andaluzije. Najbolj zanimiva stvar na tej poti je bila, ko je šofer ustavil na enem iz med počivališč in si privoščil krepčilni spanec. Takoj po prihodu v prestolnico Andaluzije sva pričela peš raziskovati mesto. Lepa lega ob reki Guadalquivir in znamenitosti, ki si po vrsti sledijo ena za drugo, katerih vrhunec je v starem mestnem središču. Arena Plaza de Toros, stolp Tore del Oro, tržnica in pod njo ostanki gradu, park Maria Luisa, slikoviti trg Plaza de Espana, Antiquarium, glavna katedrala, ozke mestne ulice Barrio de Santa Cruz, palača z angleškimi vrtovi Alkazar…

plaza de espana
Plaza de Espana

alcazar
Alcazar

Tudi Sevillla je zelo lepo mesto polno prijaznih ljudi z zelo bogato zgodovino. Čeprav je mesto 115 km oddaljeno od morja, je bilo večji del svoje zgodovine veliko pristanišče in najbogatejše mesto v Španiji. Po večernem sprehodu po ulicah sva naletela na pevce flamenka, kar je tudi posebno doživetje, ker glasba, petje in ples izvajajo zelo doživeto. Zanimivost mesta so pomarančevci, ki rastejo po ulicah, trgih in parkih. Z veseljem si jih lahko odtrgate, ampak vas bo ob uživanju le teh veselje minilo, saj so pomaranče zelo grenke. Za razliko od sadežev, pa se da narediti iz njih odlična marmelada, zato jih na veliko izvažajo v Veliko Britanijo, kjer jih predelujejo v marmelado.

pomaranče
Mmmm so grenke

Okoli 120 km južno od Seville na ozkem kosu kopnega, ki je obdano z morjem leži mesto Cadiz, ki je najstarejše stalno naselje na Iberskem polotoku. Kot staro mesto je seveda polno znamenitosti, kot so staro obzidje, katedrala, stolnica, stare ozke mestne ulice, trgi in parki, med katerimi izstopa Genoves v katerem je ogromno različnih in zelo zanimivih rastlin, dodatno popestrili so ga slapovi in jamo. Ogledala sva si tudi Castillo de San Sebastian, pot do tja pa je po starem obzidju v katerega iz obeh strani butajo valovi morja in le stežka se pride čez, da bi ostal popolnoma suh. Midva sva za ogled mesta potrebovala pol dneva, za tiste, ki bi radi tam poležavali na lepih plažah, pa bi bil verjetno še teden dni premalo.

ribič
Ribič na obzidju

Šesti dan potovanja sva se odpravila v Rondo. Mesto leži med Sevillo in Malago in je odmaknjeno od glavnih avtocestnih povezav. Vožnja do tja je zanimiva, saj so na gričih Andaluzije neskončni nasadi oljk, nekaj je tudi limon, vsake toliko pa stoji kakšna osamljena kmetija. Ronda je najbolj znano in posebno belo mesto, saj leži nad visoko pečino in je razklano na pol, ker po sredini poteka kanjon reke Guadalevin. Raziskovanje 100 metrov globokega kanjona je spet doživetje posebne sorte, saj ponuja terase, skrivnostne podzemne rove, vrtove in mostove. Prav največji most Puente Nuevo, ki povezuje obe strani mesta je največja atrakcija za turiste, kateri radi obiščejo tudi stara mavrska kopališča, ki so ob vznožju strmega hriba in najstarejšo areno za bikoborbe v Španiji Plaza de Toros, ki ji pravijo zibelka bikoborb.

Puenta Nuevo
Puenta Nuevo

kanal
Na dnu kanjona

Iz parka za areno je čudovit razgled na sotesko in hribe v daljavi. Na Rondo me še vedno spominja njihov tradicionalni zajtrk in sicer sveže iztisnjen pomarančni sok, popečene rezine kruha, ki se jih prelije z olivnim oljem in sveže pretlačenim paradižnikom, za posladek pa v olju pečen churros iz paljenega testa. S churrosi mnogi Španci začnejo svoj dan. Po dveh dneh Ronde sva se razšla z najinim starinskim apartmajem v katerem sva se počutila kot avtohtona prebivalca kraja, našla pa sva ga čisto po naključju.

ronda
Deževna osvežitev nad prepadom

Ostala sta nama še dva dneva za ogled Malage, rojstnega mesta Pabla Picassa, ki ima sloves novejšega in žurerskega turističnega mesta. To ni daleč od resnice, vendar je v tem letnem času še malo manj oblegana, prav tako pa skriva tudi zgodovinske znamenitosti in zgledno urejene parke. Povzpela sva se na hrib Gibralfaro z istoimenskim gradom, ter obiskala trdnjavo Alcazaba iz 11. stoletja. Oba sta povezana z obzidjem, ki je neprehodno. Iz vrha se nam odpre lep razgled na mesto in morje, pred vhodom na hrib pa leži staro rimsko gledališče Teatro Romano.

ujeta
Stara arena v Malagi ujeta med novejše stolpnice

Zanimiva je še stolnica, ki je zaradi takratnega pomanjkanja sredstev posebno dograjena, saj ji manjka en dokončan zvonik. Ravno ob najinem obisku so po mestnih ulicah, ki jih zaprejo za ves promet potekale velikonočne procesije, ko več deset moških “mučenikov” nosi ogromne cerkvene podobe, spremljajo pa jih našemljene ženske ter godba. Te procesije spremlja ogromno ljudi in gibanje po mestnih ulicah je zelo težavno, saj ima vsaka mestna četrt svojo procesijo. Vsake toliko časa si “mučeniki” zaslužijo aplavz množice, medtem pa je videti na njihovih trpečih obrazih, da zares trpijo pod silo teže, ki jo nosijo.

malaga
Procesija v Malagi

Za zaključek potovanja pa sva si seveda še enkrat privoščila dvojno porcijo tapasov, da sva se napolnila z energijo za pot do doma, na kateri sva na spisek prevoznih sredstev dodala še tovornjak. Na tem potovanju sva namreč uporabljala 6 različnih prevoznih sredstev in ne boste verjeli, med njimi ni bilo bicikla! :-) Sva pa zato prehodila več kot 100 nepozabnih kilometrov.

  • Share/Bookmark

Ponočevanje

Cestno kolesarjenje 20.12.2015


Skupinska pred štartom (Foto: Andrej Zaman)

Po krajši suši od daljših kolesarskih treningov, sem se udeležil edinstvenega breveta z imenom “Nočna za najdaljšo noč”. Letos je bil brevet še samo permanentni, naslednje leto pa bo že v uradnem koledarju. Na štartu v Novi Gorici se nas je ob 16.00 uri zbralo 16 ponočnjakov. Tam je bilo precej znanih randonnerskih obrazov in prav razganjalo nas je pred začetkom te nočne avanture.


Debata po kolesarsko (Foto: Andrej Zaman)

Ker na brevetu ne štejejo rezultati, razen časovne omejitve do kdaj je treba pripeljati v cilj, si je vsak izbral svoj tempo in užival v čarih nočnega kolesarjenja, ki je nekaj povsem drugačnega, kot tisto podnevi. Nočno kolesarjenje je povsem drug svet, ki prinaša nove zakonitosti. Po italijanskih cestah do Trsta nas je v vodilni skupini ostalo šest. Nato je sledila adrenalinska vožnja skozi Trst, kjer se vedno počutim kot v kakšni video igrici ob vsem prometu in množici semaforiziranih križišč. Ob prihodu na obalo, se je nakazalo, da nas bo na vsej obalni cesti spremljala visoka vlažnost in res je bilo tako. Ceste so bile mokre in spolzke, kot bi deževalo. Na spustu proti Strunjanu se je tik pred menoj zgodil tudi padec, ampak na srečo brez hujših posledic. Pri svetilniku v Piranu, kjer smo po 100 kilometrih naredili obrat smo bili v času 3 ure 27 minut. Vase sem vrgel sendvič s pršutom in že smo se vračali nazaj proti cilju, še preden smo se ohladili.


V Piranu pri svetilniku (Foto: Primož Gulin)

Ob slovenski obali smo pri vračanju nazaj bili še posebej pazljivi, saj je bila na cesti prava drsalnica. Ko smo se prebili še skozi Trst, pa nas je čakal le še zaključek poti do Gorice, kjer se je v enem delu poti temperatura spustila do -5 stopinj, najvišja temperatura pa je bila v Piranu in sicer 6 stopinj Celzija. 7 ur in 10 minut je pokazala ura na cilju, brez postankov pa smo kolesarili 6 ur 45 minut s povprečno hitrostjo 29,3 km/h. Kar dober tempo, glede na čas, razmere in 1250 višinskih metrov na poti.

  • Share/Bookmark

6 ur Barnika

Gore in hribi 19.11.2015

Pretekli vikend sem se udeležil tekaško/pohodniške prireditve 6 ur Barnika. Štart je bil na dnu smučišča v Vuhredu, cilj pa na vrhu vzpetine Barnik. Pravila so enostavna, saj je zmagovalec tisti, ki v šestih urah opravi največ vzponov. Vsakič pa je potrebno v vpisno knjigo zapisati ime, priimek in čas prihoda, da lahko na podlagi tega organizator razglasi rezultate. Pot poteka po markirani gozdni poti, dolžina trase gor in dol skupaj je 3,8 kilometra, v enem vzponu je potrebno premagati 370 višinskih metrov, sodelovalo pa je 44 tekačev in pohodnikov.

barnik1
Med spustom

Že na začetku sem se odločil, da bom poizkušal zmagati. Taktika pa je bila takšna, da v začetku spremljam dogajanje vodilnih in jih proučujem, kasneje pa na podlagi videnega sproti kujem taktiko. Kot vedno sem na vzponih precej bolj užival, kot na spustih, zato sem po treh urah pričel navzdol teči bolj rezervirano, ampak sem kljub temu pazil na prednost, ki sem si jo pridelal do takrat. Po osmem vzponu je že bilo jasno, da bom zmagal, zato sem zmanjšal tempo in gledal le na to, da v preostalem času vknjižim še 2 vzpona in zaključim nastop z desetimi vzponi. Oziral se nisem niti na prigovarjanja kolegov, da naj vendar grem v nespremenjenem tempu še enkrat in postavim rekord proge z enajstimi.

barnik2
Tik pod vrhom petega vzpona

Končni rezultat je bil 38 kilometrov in 3700 višincev v šestih urah plus nekaj dodanega musklfibra :-)
Ob tej priliki bi rad pohvalil Plezalni klub Martinček, ker so se zelo izkazali kot organizatorji te prireditve in nam ponudili odlične pogoje na progi ter poskrbeli, da nismo bili lačni in žejni!

barnik3
Deseti vzpon

  • Share/Bookmark

K24 = K14-

Gore in hribi, nekategorizirano 23.09.2015

Z enim samim žuljem in nekaj muskelfibra sedim za računalnikom in tipkam obnovo mojega tokratnega podviga. Največjega koroškega hribovskega izziva K24 sem se lotil že pred leti in ga prehodil v 23 urah in 30 minutah, potem sem kasneje poizkušal ta čas popraviti, pa sem se poškodoval in prekinil avanturo. Letos je v meni spet zrasla želja po ponovitvi podviga in sem jo tudi uresničil.
Na pozen poletni dan malo čez četrto uro zjutraj sem pot začel pri spomeniku v Črni na Koroškem. Bilo je hladno in megleno jutro po deževni noči. Teren na Uršljo goro je bil razmočen in spolzek. Na vrh sem prišel v 1 uri in 45 minutah. Ko sem se spuščal proti Slemenu, se je že svitalo in naglavno lučko sem pospravil v želji, da je ta dan ne bom več potreboval. V teku sem premagoval razgiban teren proti Smrekovcu. Vmes srečal veliko divjadi, ki se niti niso splašile, kot bi začutile, da jim nočem nič žalega. Po 30 kilometrih sem na Smrekovec pritekel v času 3 ure in 45 minut. Na hitro sem napisal sms in pri koritu pred kočo natočil vodo ter odhitel naprej. Po nekaj minutah sem se prijel za žep na dresu in ugotovil, da v njem ni telefona! Takoj mi je kapnilo, da sem ga pozabil pred kočo na Smrekovcu. Naglo se obrnem in ga grem pobrat, ter nadaljujem proti Raduhi.

Smrekovec
Koča na Smrekovcu

Po zelo lepi pokrajini in prečenju grebena Smrekovca mimo Komna in Travnika je ob poti nekaj pašnikov, kjer se pase govedo in so lepo urejene planšarije. Tik pred kočo na Loki sem vzel še zadnji gel, kot gorivo za vzpon na Raduho, saj me je na Bukovnikovem sedlu čakala nova pošiljka hrane za drugi del poti. Pri koči sem dotočil toliko vode, da je zadostovalo za vzpon in spust iz Raduhe, saj se vsaka odvečna teža pozna pri gibanju. V času 6 ur in 56 minut sem že stal na Raduhi, kjer so bile vremenske razmere skoraj zimske. Na vrhu sem bil le trenutek in se po zavarovani poti hitro spustil v dolino. Po 200 višinskih metrih spusta, sem bil spet iz megle in v boljših vremenskih razmerah, glede na to kako sem bil oblečen. Spust je bil precej nevaren, saj so bile skale in korenine zaradi vlage zelo spolzke. Previdnost je mati varnega pohajkovanja po gorah, zato sem to upošteval prav na vsakem koraku. Pri sestopu iz stene sem postal zelo lačen in že rahlo prazen. Ker ta občutek dobro poznam in vem kaj sledi, če se zaloge v telesu hitro spet ne napolnijo, sem poklical Matica, ki me je že čakal na Bukovnikovem sedlu in ga prosil, naj mi hrano pripelje čim bližje do rampe pri Bukovniku. Pri sebi sem se tolažil, da je glede na izkušnje iz mojih ultra podvigov bolje biti lačen, kot pa da ne moreš jesti! Ko sem zagledal Matica, ki je imel že vse hrano pripravljeno, je sledil motivacijski pozdrav in pojedina! :-)
Pri vzponu na Olševo so bile zaloge spet napolnjene, poleg tega mi je družbo delal Matic in v hipu sva bila na vrhu, kjer sva po naključju srečala najina someščana Lovra in Ožbeja. Na hitro smo se pozdravili in že sva odhitela naprej po trasi K 24. Ob prihodu na vrh je ura kazala čas 9 ur in 16 minut.

Olševa
Vrh Olševe

Po določenem skupnem delu poti sva se razšla. Jaz proti Kumru, Matic pa do avta. Dogovorila sva se, da se zapelje do Črne, potem pa mi pride nasproti na Peco, saj pozna najbližjo pot od koče na Peci do cilja, poleg tega mi bo dal dodatno motivacijo in nesel moje pohodne palice. Del poti od Olševe do Kumra se mi je nepričakovano vlekel, poleg tega sem na večjem travniku popolnoma zgrešil smer in sem zaradi napake porabil veliko energije preden sem spet našel pravo pot, ampak nič hudega, saj sem nadaljeval sproščeno v svojem začrtanem ritmu. Od Kumra na vrh Pece sem šel bolj lahkotno in kljub dolgi poti, ki je že bila za mano, zelo užival. Na vrh Pece sem prišel v času 12 ur in 25 minut. Tam sem malo postal, se nadihal, fotografiral in odhitel v dolino.

Vrh Pece
Na Peci

Malo nižje pod kočo na Peci mi je prišel nasproti Matic in mi do cilja v centru Črne narekoval hud tempo. Ura je na koncu pokazala 13 ur, 52 minut in 4 sekunde za 85,9 kilometrov in 5360 višinskih metrov.

Črna
Na cilju v Črni

Ultra pasalo je sezut obutev in namočit noge v ledeno mrzlo vodo sredi krožišča v Črni na Koroškem.

Sezut v Črni
S seboj sem prinesel nekaj materiala iz gozda

Sledile so čestitke od Matica in mimoidočih ter mimovozečih domačinov in zahvala Maticu Štrucu iz moje strani, ker mi je bil v pomoč na poti. Videlo in čutilo se je kako mi privošči ta podvig, prav tako pa sem ga privoščil jaz njemu, saj je s K24 pred kratkim suvereno opravil tudi sam.

Selfi z Maticem
Z Maticem na cilju

Za boljšo regeneracijo po takšnem naporu, sem si sam namestil limfatično korekcijo kineziotapinga, saj sem si s to metodo ustvaril dodatni prostor za prost pretok in gibanje fluidov skozi limfno ožilje.

Regeneracija
Regeneracija s pomočjo limfatičnega kineziotapinga

  • Share/Bookmark

Triglav 2015

Gore in hribi 12.09.2015

Ker sem v zadnjem obdobju načrtno dal bicikl na stran, ter večinoma tečem in hodim v hribe, sem se odločil, da skočim na streho Slovenije. Izbral sem termin po počitnicah in med tednom, poleg tega je bila vremenska napoved za gorski svet bolj kisla, zato sem bil prepričan, da ne bo gneče. Kot boste kasneje prebrali, sem se glede tega pošteno uštel.
Zjutraj nisem bil preveč zgoden, saj je bil plan na hitro skočit na vrh in nazaj brez daljših postankov. Malo pred osmo parkiram avto na koncu ceste na Pokljuki, se preobujem, oprtam mini nahrbtnik in v strumnem koraku že šibam proti Konjščici. Nič kaj pretirano se nisem naprezal, saj sem vedel, da je pred menoj še dolga pot. Izotonični napitek sem si zmešal v vodni meh, ki sem ga nosil v nahrbtniku. Po par minutah hoje dam cevko v usta, naredim prvi požirek in ugotovim, da ima napitek okus po žganju :-) Seveda, če sem meh par dni nazaj razkužil z žganjem in močna aroma je še vedno ostala v njem. Prav do konca sem imel ob vsakem požirku v ustih okus opojnega žganja. Na srečo je bila koncentracija majhna in ni vplivalo na mojo koordinacijo gibov. ;-) Mimo Jezerc, prek Studorskega prevala, do Vodnikovega doma sem hodil 1 uro in 15 minut. Počutil sem se sveže, zato sem malo pospešil in prispel na Planiko v času dveh ur. Ker imam športno tekmovalnost v sebi, sem si tam v glavi zadal prihod na vrh gore v dveh urah in pol. Pohodne palice sem pustil na Planiki in odhitel v steno Malega Triglava, ki se je skrival v megli. Splezam do grebena, kjer presenečen ugotovim, da bo prihod na vrh zelooo počasen in otežen.
Vreme na gori je bilo vetrovno, megleno s temperaturami okoli ničle. Greben pa spolzek zaradi nekaj snega in na tanko pomrznjenih skal. Kljub temu sem presenečeno ugotovil, da je tam veliko ljudi! Večina teh “planincev” je bila neizkušenih in neprimerno obutih! Bili so prestrašeno previdni, s tem pa nevarni sebi in drugim. Zaradi tega je na grebenu nastal zamašek pohodnikov. 20 minut sem čakal na enem mestu z rokami objet za skalo, da so se skobacali mimo mene. Eni po riti, drugi po kolenih, spet tretji po vseh štirih. Nekateri so na sebi imeli pripete samo varovalne komplete, ki jih sploh niso znali uporabljati…

Triglav
Na vrhu

Na vrh sem prišel v času 2 uri 55 minut. Zaradi že prej opisanega dogajanja, 25 minut kasneje, kot sem načrtoval. Pri Aljaževem stolpu naredim fotografijo za spomin in že hitim nazaj v dolino. Zaradi megle ni bilo razgleda in ni bilo smiselno ostati dlje časa.

Planika
Planika

Po isti poti se vrnem nazaj mimo Planike, kjer vzamem še svoje pohodne palice in zamenjam kapo, saj mi je v zimski postajalo vroče. Nižje proti dolini se je megla že razkadila in pokazalo se je sonce.

Velo polje
Velo polje

Vmes naredim nekaj fotografij, se na kratko pogovorim z večinoma tujimi pohodniki, ki sem jih prej prehiteval na poti proti vrhu. Prijazno so me zaustavljali in spraševali, če sem bil na vrhu in podobno. Pri Vodnikovem domu se ustavim še toliko, da si oskrbim žulj in preostali del poti zaključim v rahlem teku.

Konjščica
Konjščica

Pri avtu se je ura zaustavila na 5 ur in 14 minut bruto, neto čas pa je bil 4 ure in 30 minut. Pot je dolga 24 kilometrov, višinske razlike po poti pa je 2000 metrov. Spet sem imel en lepo izkoriščen dopoldan v naravi in dober trening za prihajajoče podvige.

  • Share/Bookmark

Poletno potepanje po Sloveniji

Potovanja 6.09.2015

Potovanja imam v krvi in če mi le čas dopušča krenem na pot. Ko sva z ženo razmišljala, kam bi se odpravila letošnje poletje, nama je obema najbolj zadišala deželica z imenom Slovenija. Brez predhodnega načrta in rezervacij sva se z malce prirejenim avtom odpravila na pot. Odločila sva se, da bova uporabljala stranske in manj prometne ceste, saj sva tretjino od približno 1000 kilometrov prevozila po makadamu. Rdeča nit potovanja pa je bila narava in njene znamenitosti.
Na začetku ture sva se odpravila proti Idriji in si ogledala skrivnostno Divje jezero, ki so ga pogumni jamski potapljači doslej raziskovali do globine 160 metrov, zaradi zahtevnih razmer raziskovanja je bilo med njimi tudi nekaj smrtnih žrtev. Iz jezera izteka najkrajša slovenska reka Jezernica, ki se po 55 metrih izliva v Idrijco. Cesta mimo jezera pelje v Krajinski park Zgornja Idrijca, kjer se lahko ohladimo v tolmunih Idrijce in Belce, v bližini Idrijske Bele pa je njuno sotočje. Makadamska cesta ob Belci pelje mimo Klavž, s pomočjo katerih so nekdaj proti Idriji spravljali les. Klavže so po svoji originalnosti in masivnosti gradnje brez primere pri nas in v svetu.
Pot naju je vodila naprej proti slikovito razgibanim in valovitim Idrijskim Krnicam, kjer nam urejene in prijazne kmetije nudijo svoje domače dobrote. Lep občutek je, ko na travniku visoko v hribih počasi ješ pozno kosilo in opazuješ ter čutiš naravo ob razgledih na okoliške hribe in doline. Kolikor nese oko nobenih tovarn, ki iz svojih dimnikov puhajo v zrak strupene pline, večjih mest in betonskih zgradb. Le narava, makadamske ceste in hribovske kmetije.
Izlet sva nadaljevala v dolino reke Soče, si ogledala slap Boka in prenočila v Čezsoči.

soča
Hlajenje v Soči

V Posočju se da ob čarobni barvi naše mrzle lepotice uživati ves dan, si ogledati izvir in ob radovednem značaju poiskati še kak skriti kotiček, kot so Zapotoški slapovi, kjer se čas kar ustavi. Čisto sama sva lep čas uživala ob naravni znamenitosti, ki jemlje dih. Po moje en najlepših skritih kotičkov pri nas kar jih premore narava!

trenta
Trenta

Prek prelaza Vršič, ki mi je dobro znan iz mojih kolesarskih podvigov, sva se spustila v Kranjsko Goro, malce zavila v Gozd Martuljek in prenočila v dolini Vrata.

triglavska bistrica
Na izviru Triglavske Bistrice

Alpska dolina Vrata je poznana predvsem ljubiteljem gora in izhodiščna točka za alpiniste, ki osvajajo Triglavsko severno steno v vseh možnih smereh. Iz doline sta lepo vidna Čopov steber in Sfinga, ki je najbolj znana in težavna smer stene. Ravno v času najine osvežitve ob Triglavski Bistrici so gorski reševalci s helikopterjem iz stene reševali dve osebi in vsa čast jim, kako hitro in zanesljivo so opravili to zahtevno nalogo. Na poti v dolino je prelep 52 metrov visok slap Peričnik, katerega posebnost je, da se lahko sprehodimo tudi za njim in ga opazujemo iz druge strani. Nad tem slapom pa je še zgornji Peričnik, ki je visok 16 metrov in do njega vodi strma pot.

peričnik spredaj
Slap Peričnik iz sprednje strani…

peričnik zadaj

…in iz zadnje strani

Načrtno sva se izognila sicer prelepemu Bledu in se podala na ljudem prijaznejše Bohinjko jezero. Celodnevno veslanje, kopanje in opazovanje narave je res izvrstna popestritev ter ohladitev v vročih poletnih dneh. Ko se s čolnom odpelješ na eno od mnogih osamljenih mini plaž, čas kar prehitro mineva.

bohinj
Na Bohinjskem jezeru

Tam si velja ogledati še slap Savica in se podati na Triglavska jezera, ali na katerega od drugih bližnjih vrhov. Naju je pot zanesla mimo Rudnega polja na planino Konjščica, kjer stoji sirarna, v poletnem času pa tam pasejo živino.

konjščica
Planšarska večerja

Po Bohinjski sirarski poti sva mimo Jezerc in prek Studorskega prevala šla na planšarijo Velo polje. Edinstven občutek je jesti zabeljene ajdove žgance in kislo mleko, medtem pa opazovati krave kako uživajo v visokogorski paši. Cingljanje kravjih zvoncev pa vse skupaj naredi še bolj pristno. Prav nikamor se ti ne mudi ob takšnih doživetjih in občutek dobiš, da bi tam lahko ostal še kak dan, teden ali mesec. Opazovati čredo, kako se vede, je res poseben prizor. Vse deluje kot v divjini in točno se ve kdo je kdo. Pastir na planšariji me je nasmejal, ko je rekel, da mu je živahen teliček “splezal” prav v skalovje. Na planšariji jim očitno nikoli ni dolgčas, saj je vsak dan kakšna nova dogodivščina.

velo polje
Velo polje pod Triglavom

koča velo polje
Planšarska koča na Velem polju

Naslednja destinacija je bila Logarska dolina. Večino lepot doline sva si ogledala par mesecev pred tem, zato sva se odločila za pohod proti Olševi in ogled Potočke zijalke. To je 115 m dolga in 20 do 40 m široka kraška jama, ki leži na Južnih pobočjih Olševe na nadmorski višini 1675 metrov. Leta 1928 je profesor Brodar odkril staro kamenodobno bivališče izpred 40.000 let. Ugotovili so 40 živalskih vrst, ena od teh je bil jamski medved. Poleg živali so odkrili tudi koščena in kamnita orodja ter ostanke ognjišč.
Na Koroško sva se zapeljala čez Bukovnikovo sedlo, kjer pod Raduho na višini 1327 metrov stoji najvišje ležeča kmetija v Sloveniji. Sprehajalna pot od Bukovnika do Grohata na žalost ni več naravna in lepa, kot je bila nekdaj, saj so jo uničili z delovnim strojem, ko so jo nerazumljivo razširili. Ampak okolica, planinski zrak, ter lepi razgledi so še vedno ostali in upam, da bo dolgo tako. Koroška, kot celota, razen redkih izjem v okolici naselij, ponuja prelepo, meni še posebej ljubo pokrajino. Lepe doline, gore in hribi poraščeni z gozdovi me kar prevzamejo, še posebej sedaj, ko se le redko vračam domov, mi pomenijo res veliko. Najbolj domač mi je še vedno Košenjak, zato sva si ga tudi izbrala za najin izlet. Po naključju sva tam prenočila ravno takrat, ko so po jasnem nebu brez lune švigali utrinki. Ker bi bilo škoda zamuditi te naravne prizore, sva se leže na travniku podložena z blazino v čisti tišini pogovarjala pozno v noč, dokler naju ni dovolj zazeblo in sva se skrila v zavetje avtomobila.

košenjak
Kopalnica

malca košenjak
Priboljšek

Naslednje jutro, ko naju je prebudil dež, sva se po panoramski cesti čez Pernice, ki ponuja lepe razglede, spustila v Dravsko dolino, nato pa naprej na Pohorje, kjer so se zopet pokazali sončni žarki. Ustavila sva se na Pesku in se sprehodila do čudovitega visokega barja z imenom Lovrenška jezera. Če se malce skrene iz uhojene poti, se v pohorskih gozdovih najde mir za počitek in nabiranje borovnic. Sicer smo ob uživanju teh gozdnih sadežev po rokah in ustih vedno obarvani, ampak za ceno užitka se to zagotovo izplača :-)

lovrenška jezera
Lovrenška jezera

Ogled znamenitosti v ostalih regijah in tiste, ki sva jih letos načrtno izpustila bo na vrsti v prihodnosti. Ko pomislim kaj vse lahko vidimo in občutimo v naši majhni deželici na sončni strani Alp, se zavem, da je zelo velika in posebna, le oči je treba odpreti in se po njenih lepotah zazreti.

  • Share/Bookmark

Svetovno parakolesarsko prvenstvo Švica 2015

nekategorizirano 6.08.2015

Moj delavni urnik čez poletje je precej natrpan in to me zelo veseli. Takoj, ko sem zaključil z delom na košarkarskem kampu Boštjana Nachbarja, je sledila pot v Švico. Iz obale Jadranskega morja, sem se preselil na obalo jezera Sempachersee. Kraj Nottwil, je bil moja naslednja postaja. Tam sem bil spremljevalec naših kolesarjev in jim pomagal, kot terapevt/maser.


Otvoritvena slovesnost

Po šestih letih so na svetovnem prvenstvu znova nastopili slovenski parakolesarji. Roman Pongrac, Marko Sever in Primož Jeralič so zastopali barve Slovenije. Pod taktirko trenerja Alekseja Dolinška so naši fantje na zelo zahtevni progi pridobivali izkušnje in se trudili vsak po svojih močeh. Kot so izjavili, je bila vsem čast zastopati Slovenijo na velikem tekmovanju, kjer je konkurenca zelo močna in se je za vsako mesto potrebno še posebej potruditi. Sicer je naš trio dosegel dve uvrstitvi med 10 in dve med 20.


Od leve proti desni: Aleksej, Primož, Roman, Marko in Silvo

Med tekmovalci iz 48 držav pa je daleč največji zvezdnik nekdanji dirkač formule ena Alessandro Zanardi, ki je pred 14 leti zaradi hude nesreče na dirki serije Cart na Lausitzringu v Nemčiji ostal brez obeh nog, zdaj pa dosega izjemne rezultate v paraolimpijskem kolesarjenju. Na tem prvenstvu je postal trikratni svetovni prvak! Najbolj je zaznamoval tekmovanje z vratolomnim spustom na kronometru, ko je vsem, ki smo dirko spremljali na velikem ekranu, jemal dih ter dokazal, da ima še vedno odličen občutek za hitrost in veliko poguma.


Zanardi

Za naše fante je bil tekmovalni urnik v zadnjih tednih zelo naporen. Zato so se pri tekmovalcih že pričele pojavljati določene mikro poškodbe, zakrčnine in posledično bolečine v mišicah, ki jih je bilo potrebno odpraviti. Zelo sem vesel pozitivnih učinkov mojih terapij pri tekmovalcih, saj mi to daje dodatno potrditev, da delam dobro.


Roman Pongrac na kronometrci


Marko Sever na štartu


Primož Jeralič

Rad bi opisal še Schweizer Paraplegiker Zentrum oz. rehabilitacijski center za paraplegike v Nottwilu. Tam ljudi po hudih poškodbah takoj usmerijo v razne dejavnosti in jim pomagajo, da čim bolj normalno zaživijo naprej. Poleg metod uradne medicine za rehabilitacijo njihovih pacientov veliko uporabljajo tudi razne druge terapije dopolnilne in alternativne medicine, ki jih uradna medicina pri nas ne priznava, ampak so zelo učinkovite. To so akupunktura, kiropraktik, manualna terapija, homeopatska zdravljenja, delovne, govorne, glasbene, umetnostne, fizikalne, športne terapije… Za to imajo seveda izvrstne pogoje, saj je v centru vse na razpolago. Plavalni bazen, v katerega spustijo kajake in veslajo, veliko fitnes naprav, sodobna telovadnica, atletski stadion, razne delavnice opremljene z orodji, kjer ustvarjajo, delavnica za umetnost… Torej ima vsak pacient možnost, da se usmeri v katerokoli dejavnost, ki mu ustreza in za katero ima dovolj gibalnih sposobnosti.
Pacientom ponudijo izbiro kariere in jih strokovno testirajo, delijo jim nasvete glede psihologije, duhovne dobrobiti, tam dobijo tudi pravni nasvet, socialno svetovanje, prehransko svetovanje in tako naprej.
Kolikor sem uspel izvedeti, smo pri nas svetlobna leta za njimi, kar se tega tiče in le upamo lahko, da se bo premaknilo kaj na bolje glede tega, saj si vsi ljudje zaslužimo kar najboljše, ko se nam kaj pripeti in nam je po tem lažje prenesti vse slabosti tako psihično, kot fizično. Šport je ena iz med tistih dejavnosti, s katero se da izboljšati samopodobo, saj če dobro skrbimo za svoje telo, nam to vrača z dobrim počutjem in tako psihično, kot fizično rastemo.
Zato bi morala stroka pri nas nujno poskrbeti, da se čim več invalidov prične ukvarjati s športom! Upam in želim, da se bo kaj premaknilo na bolje glede tega, kajti po videnem na tem prvenstvu je vse na zelo visokem nivoju. Med uradnim treningom sem namreč prekolesaril progo in, roko na srce, se z najboljšimi kolesarji tega prvenstva tudi jaz nisem uspel kosati, saj so res odlično trenirani in nekateri med njimi pravi profesionalci.

  • Share/Bookmark
blank